Zadnje novičke

[Fotr]

Včeraj je bil tako lep pomladni dan, da sem se namenil za tek obleči kratke hlače. Čeprav so stari ljudje včasih (če prav pomislim so bili takrat mlajši od mene sedaj) opozarjali pred tem, da spomladi ni dobro prehitro sleči dolgih gat (moj fotr jih je nosil vedno do prvega maja), sem vseeno oblekel nove pajkice, ki sem jih kupil ne zato, ker bi jih nujno potreboval, ampak ker so bile poceni. Poceni ni vedno poceni in tele razprodaje vzbujajo najnižja čustva v nas. Zapravljanje sicer ni smrtni greh, ampak če je skopuštvo greh, potem je zapravljanje tudi, saj noben ekstrem ni dober. Toliko o poceni kupovanju tekaških artiklov.

V novih pajkicah sem se odpeljal na bolj oddaljeno in traso, kjer sem pričakoval več ljudi in sprehajalcev, da bi lahko občudovali moje nove hlače. Odtečem torej kakšnih 12 km v novih kratkih pajkicah, ključ od avtomobila sem imel spravljen v žepku na zadnji strani in varno zapet z zadrgo. Med tekom nisem zaznal kakšne omembe vredne pozornosti, kar še enkrat dokazuje, da poceni tekaške cunje ne vzbujajo radovednosti ali občudovanja. Pritekel sem do avtomobila, premočen od znoja, željan pitja vode, kajti spomladanski dan je bil kar vroč. Hotel sem se hitro preobleči in potešiti žejo. Segel sem do žepka na zadnji strani pajkic, a se zadrga na žepku, v katerem je bil ključ, ni premaknila niti za milimeter. Vlekel sem zadrgo sem in tja, gor in dol, pa nič. Hotel sem raztrgati žep, pa samo z nohti in rokami ni šlo. Kaj sem hotel, slekel sem hlače in po večjem trudu mi je uspelo narediti majhno luknjico v žepku in iz hlač dobiti samo kovinski del ključa, obesek pa je bil prevelik in je ostal v žepku.

Z nago ritjo, v katero me je zeblo, z mokro majico in s ključem, katerega obesek so bile kratke sive pajkice s predrtim žepkom pod zadrgo, sem odklepal avtomobil. Ko sem se ozrl nazaj, sem videl, da me že nekaj časa opazuje večja gruča ljudi, ki se je nabrala na cesti in opazovala moj goloriti boj z žepkom na pajkicah. Ko sem odklenil avto, se je razlegel aplavz in navijanje. Tudi oni so bili zadovoljni, da mi je uspelo. Hitro sem se preoblekel, se odžejal, vžgal avto in se pobral ljudem iz oči.

[MARIOLINO]

Fotr, dobr si , dobr , da nis ostal brez svoje riti .
Zdaj pa reklamacijo hitro nardit

[mojcej77]

Fotr je nazaj!!!!:D


lp,

m

pies: Fotr, včasih dobim tisto, za čemer stremimo, na popolnoma drug način, kot smo si ga zamislili, a ne?

[Fotr]

Fotr, včasih dobim tisto, za čemer stremimo, na popolnoma drug način, kot smo si ga zamislili, a ne?

Ja tako je, da človek misli, kako izkušen je, kako ga je življenje izučilo, kako moder je celo, pa se še vedno uči, v mnogih stvareh ga navadni dogodki podučijo, kako naj reagira, bi rekel, da je človek vedno otrok. Neštetokrat se znajde pred neznanim, potem pa ne ve...
Amak najboljši izhod je še vedno naslednji: copate na noge, hlače na rit, majico na hrbet, pa v gozd letat in tekat sem in tja...

[Vreme]

Bo treba pajkice drugič obleči tako, da bo žepek za ključe spredaj
Ampak zadrga bi se ti lahko pokvarila tudi pri dražji različici pajkic!!!

[javaman]

Ampak te zadrge na pajkicah so res za en k****.

Jest imam bocno en zep na ta dolgih pajkicah in sem ze nekajkrat pred domacimi vrati ene par minut telovadil.

Druga storija so pa trenerke in njihov notranji mrezasti del. Pri vsakih sem pri obuvanju notranji del strgal

[Fotr]

Danes sem se odpravil teč v Krmo, eno od treh alpskih dolin. Zahotelo se mi je tišine in miru, zato sem že navsezgodaj parkiral pri Pocarju in počasi začel teči navzgor proti Zasipski planini in še naprej pod ostenja pokljuških in bohinjskih gora.

Zelo hladno je bilo, a kot sem sklenil predvčerajšnjim, je čas za kratke hlače. Danes mi je bilo kar žal za to odločitev, kajti jutranji mraz alpske doline je kar pikal v kolena in lica. A vse je bilo takoj pozabljeno, ko sem se razgledoval naokoli. Skalni vršaci nad dolino so imeli vrhove obsijane s soncem, pod njihovimi stenami so se bleščala še s snegom pokrita melišča, po tleh so se počasi vlekle meglice, se vzdigovale in se počasi zapenjale v košate smrekove veje, kar je povzročilo, da so se kapljice rose na temnozelenih iglicah bleščale kakor miriada drobnih lučk vseh barv in oblik.

Nisem vedel, kam bi pogledal, povsod prelesti prebujanja pomladi, spremembe iz hladnega na topel letni čas. Ob poti ugledam velikansko, umetelno spleteno pajkovo mrežo. Skoraj pol metra je meril njen obseg in na simetričnih vzorcih gosto spletenih zank se je nabrala jutranja rosa. Kot bi ogledalo viselo med dvema vejama, čista rosa pa je dajala videz pravega zrcalnega odseva. Ko sem prišel bliže, sem se zazrl v roso in v njej ugledal odslikavo svojega obraza. Gledal sem se in občudoval, nisem vedel, kaj naj storim na samotni poti s tako lepoto.

Res je bilo kot v pravljici, zato sem se spomnil na Sneguljčico in na ogledalo njene kraljice. Dvakrat sem pogledal okoli sebe, se zazrl v svojo podobo v pajčevini in vprašal: »Zrcalce, zrcalce, rosna pajčevina med dvema smrekovima vejama povej, kdo najlepši v deželi je tej!«
»Ti že ne, ti si grd kot smrtni greh, pa kaj govoriš sam s sabo, se ti je zmešalo?« zaslišim grob glas izza pajčevine.
Prestrašeno sem pogledal in se spraševal ali je res spregovorila podoba iz pajčevine. Naredil sem korak naprej in pogledal izza naravnega zrcala in nekaj metrov stran opazil gozdarja, ki je opravljal veliko potrebo.
»A zdej pa še človeka pri sranju ne boš pustil pri miru?« mi je oponesel gozdar.

Hitro sem se obrnil in tekel naprej po dolini. K sreči nisem srečal nobenega človeka več. A zdelo se mi je, da vseskozi ob poti stojijo mali škratki in se mi na vsa usta škodoželjno smejijo. Zgodnji jutranji in pomladni tek po hladni alpski dolini s nadvse čistim zrakom, marsikomu zmeša glavo. Tudi meni jo je. Počutil sem se pa kot Sneguljčica v pravljici s sedmimi palčki vred.

[Vreme]

Foter zbudi se...v nobeni pravljici ni gozdraja ki opravlja veliko potrebo

[pegaz]

Fotr is bek!
Zdaj je spet vse v redu. Pogrešal smo te in tvoje dogodivščine!

Lep let, Pegaz

[Fotr]

Splet okoliščin je nanesel tako, da sem imel včeraj nekaj opravkov v Kranjski gori. Opravke sem kmalu zaključil in ker sem imel obilo časa, sem se odpeljal do trase kranjskogorske desetke in se malo sprehajal po njej. A tekaška žilica ni dala miru. V prtljažniku sem imel, saj jo imam skoraj zmerom, vso tekaško opremo in čeprav je bil dan določen za počitek, sem si rekel, da nekaj aktivnega počitka ali lahnega drnca ne bo škodilo.

Vreme je bilo aprilsko, pred mano z bledim soncem obsijane Ponce, na drugi strani bleščeče jezerce Zelencev. Nekaj časa je sijalo, potem je pihalo, nazadnje pa je začelo deževati. Dejal sem si, da je samo plohica, a ko le ni nehalo in je bilo po tleh že vse mokro, sem se sredi teka in poti nenadoma obrnil in hotel steči nazaj do avtomobila.

Ko sem napravil pol obrata, je vame treščilo neko neznano telo, pravzaprav dve telesi, ena z rokami in nogami, druga pa z dvema kolesoma in balanco. Zaletela sva se s kolesarjem, po moji krivdi, ker sem se tako nenadoma obrnil ravno v trenutku, ko me je kolesar hotel prehiteti. Oba sva padla po tleh, kolo se je še nekaj metrov peljalo samo naprej in potem tudi padlo. Ko sva se pobrala, sva najprej hotela vpiti eden na drugega, a nisva. Potem sva se pregledala, če naju kaj boli, pa naju ni nič bolelo. Kolesar je pregledal kolo, pa je bilo vse v redu. Pobrala sva očala, si jih nataknila, se opravičila eden drugemu in odtekla in odkolesarila vsak v svojo stran.

Po nekaj sto metrih se ustavim, ker sem nekaj slabo videl. Snamem očala in pogledam nazaj, pa je bil ob meni že kolesar, ki se je vrnil, ker je tudi slabo videl. Ob trku sva namreč zamenjala očala, ko sva jih naglici pobirala s tal in si jih natikala. Spet sva jih izmenjala in se tokrat celo nasmejala in rokovala. Pa še dež je ponehal. Vseeno sem za ta dan s tekom zaključil.

[5rca]

[Vreme]

Fotr a tebi pa se dogaja...

[dannae]

fotr prva zgodbica o zadrgi in druga, o gozdarju. same moške nage riti v tistem koncu... tko sem se zacela smejat, da je še moj dragi od hokeja vstal in prišel gledat, kaj me je tako nasmejalo.
v tretji zgodbici sem spet pričakovala kaksno nago ritko... pa saj ne more biti res. zamenjat očala. pa to se še u filmu ne zgodi. saj ne morem verjet. še kar imam na obrazu.
uvertura v vsako zgodbo je pa tako slikovita, da se mi zdi, da sem bila še sama tam.
lušno in vsekakor čakam na naslednjo dogodivščno!!! upam, da kmalu.
lpd

ps dokler nisem bila članica, sem vedno bolj na hitro pogledala le prireditve ipd, sedaj pa vas vse berem malo vec. le kako se bom prekopala preko vseh tvojih zgodbic?

[mojcej77]

le kako se bom prekopala preko vseh tvojih zgodbic?

Počasi in z užitkom!!!;)


lp,

m

[MARIOLINO]

Fotr ti si legenda foruma