- 03 Maj 2007, 12:22
#89836
Pozdravljeni!
Pa se je zgodil! Sicer ni bil prvomajski, ampak aprilski ( štartali smo v petek, 27.4. ob 12,00 h).
Tura: Maribor (čez Pohorje)- Dravograd (čez Kozjak) - Maribor.
Cca 160 km planinske poti čez drn in strn z višinsko razliko +/- 6000 m.
Mojem povabilu se je odzval le tek_v_snegu (Ivan)- kar pa ni vplivalo na odločitve, razen, da smo hitro ugotovili, da je smiselno turo opraviti v petek na soboto in ne za prvomajske praznike (napovedana ohladitev).Kljub izkušnjam (s to turo smo v preteklosti že opravili) , idealnim pogoje (po dnevi toplo in sončno, po noči jasno in svetlo (skoraj polna luna), nam ni uspelo v celoti:
Jaz v 32-tih urah in Ivan v 31-tih urah smo v tem času pritekli/prehodili "le do Duha na Ojstrem vrhu", oziroma za nami je bilo le 130 km poti z višinsko razliko +/-6000 m.
Torej štart v petek, 27.4.2007, v MB ob 12 h pri spomeniku- začetku slovenske planinske poti. Po prijetni gozdni senci so se vrstili vzponi in spusti: Areh, Belvi, Šumik, Pesek, Lovrenška jezer, Ribniški in Črni vrh… Snega je bilo le za vzorec ( tu in tam) nekoliko več na delu poti pri Črnem vrhu,toda le zaplate ki smo ih premagovali brez težav. Tema nas je dohitela na Kopah. Čudovit sončno zahod nas je le pognal proti Dravogradu in Košenjaku.
Noč je bila svetla in jasna, tako da bi (za silo) lahko shajali tudi brez luči. Ni bilo hladno, ali pa to nismo opazili. V Dravograd smo prišli z majhno zamudo, saj smo »zgrešili« eno markacijo in »skasirali« polurno iskanje. Pred nami je bil odločilen in zahteven vzpon na Košenjak. Za ponazoritev zahtevnosti, naj povem, da bi v nekih drugih okoliščinah to lahko bil lep trening za tek na Grintavec. Na srečo ali žalost, mladi še vedno »žurirajo« pozno v noč, tako da smo se »na toplem« malo osvežili s pijačo v lokalu v Dravogradu. Toliko bolj hladno je bilo ko smo prišli iz lokala, toda strmina nas je hitro »segrela«. z par postankov smo prišli na Košenjak Na vrhu nas je dočakal enkraten sončni vzhod. Toplina sonca nam je dala nove moči, prav tako dejstvo , da je težji del poti – za nami. Ob prelepem sončnem dnevu so nam noge avtomatsko stekle po »znanih stezicah« . Neštetokrat smo že tekli in hodili po teh poteh in kot da noge že čutijo kje bomo tekli, kje se bomo ustavili in kje nadaljevali s hojo … Sproti smo izbirali zdaj slovensko, zdaj avstrijsko pot… Lipje, Kapunar, Kapla … »Zeleno ki te ljubim zeleno«… Znani rek je tukaj nekaj posebnega.
Toda čas in pot naredita svoje. Po 100 km sem začutil bolečine pri obremenitvah tetive leve noge. Ne počitki, ne masaže, ne takšne ali drugačne zvijače niso kaj dosti pomagale. Odločil sem se, da z zmanjšanim tempom še pridem do Duha in neham. Več kot zadovoljen sem bil, da sem sploh prišel do Duha, saj sem še pred enim mesecem imel poškodovano stegensko mišico in pred dnevi le dva daljša (triurna) treninga…
Kaj naj še dodam:Čeprav bosta Pohorje in Kozjak še dolgo za nami, zdi se mi, da je škoda izpustiti takšne priložnosti. Upam da jih še bo in da bo nas tedaj več.
Do tedaj lep pozdrav iz sončnega Maribora! Zvone
P.S. Zahvalil bi se prijatelju Janiju in njegovi Janji , saj sta nas, klub opravljenem 9 urnem kolesarsko tekaškem maratonu po Šaleški planinski tranzverzali brez kakršnih koli prošenj, namigov in pomislekov prijetno presenetili z večernim prihodom iz Vuzenice na Duh in prevozom domov v Maribor! Hvala obema!