Raziskovalčev drugi maraton.
Malo bolj epski opis, za poduk takšnim maratonskim začetnikom, kot sem sam - kaj ne početi, ali pa da vsaka storjena napaka tudi ni usodna.
Vstajanje prezgodaj. ob 6:45 krenemo Sončka, Maj in moja malenkost iz Ljubljane.

Ob 8:45 smo v Radencih. Parkiramo za slaščičarno na igrišču OŠ (menda). Se usedemo v slaščičarno, kofetkamo, jaz čajčkiram, saj še vedno ne pijem kave.
Potem se preoblečemo, malo raztegnem, ogreli se bomo pa do štarta. Vsak na svojo progo, Maj 10, Sončka 21, Razy 42. Na poti ugotovim, da nisem prelepil prsnih bradavic. Ob klubski TF majici in predvideni progi katastrofa, nazaj se mi pa ne da tečt. Na srečo problem razreši Maj z enim tekaškim intervalom, še sreča, da ima štart deset minut za mano (ja lepo je imeti prijatelje).
Na štart prideva kakšne pol minute pred pokom, kar čez ograjo. Plani kako slediti zajcu - Klatežu takoj padejo v vodo, ker ga ni na vidiku. Pok, dobro minuto zatem prehod čez štartno linijo, aha brutto in neto dobra minuta narazen.
S Sončko tečeva skupaj. Plan je tempo pod 5:30 in pod dve uri na 21, morda pod 1:55 na 21 km. Plana se lepo drživa, sem ter tja malo zanihava od 5:10 do 5:45. Tale Polar je res tečen, hkrati pa dober in zvest ter objektiven spremljevalec amaterjev, ki ne znamo prisluhniti svojemu telesu. Pulz se mi počasi dviguje in se umiri na 155.
Okoli 3 km že potreben manjši postanek. Preveč nacejanja pred štartom. mala napakica, a ni prav nobene panike, izpusti se lahko prvo napajalnico, pa je. Odločitev je še tem lažja, ker imam na boku polliterski bidon, pa še gele. S Sončko "šibava" enakomerno, se pogovarjava ogovarjam TF- jevce, jih srečujem, ta hitre ko tečejo nasproti. "Kot bi mignil" sva na 18 km. Sončka se zgraža nad okusom gela, ki je bil zanič, a je kljub temu očitno učinkoval, saj se odloči da pospeši na 5:00 . do 5:10. Očitno gre na svoj PB (kasneje se izkaže, da je šlo pod 1:55), sam ji pa kar sledim, saj se mi je zdelo, da se že ves čas "držim nazaj". Kasneje se izkaže, da morda to ni bilo najbolj modro (sledenje, ne nazaj držanje). Tik pred ciljem srečava Lili in Mazija, ki zaključujeta svoj nastop, sam grem pa v drugi krog.
Pulz se mi dvigne na 163, a se mi zdi čisto OK (v Palmanovi ko sem postavil svoj PB na 21 je bil povprečen pulz 171). Tempo 5.10, počutje odlično, vreme super. Pičimo .... Pa je šlo, pa smo prehitevali. Pulz se dviga tam do 168, a se tolažim, da to ni preveč. Napaka !!!! Jem gele, sladkorne kocke, pijem vodo, napitke. Ne smem dehidrirati.
Dohitim Duleta.
Ne vem točno kje, nekje pri 25 km. Izmenjava nekaj besed. Bila je to lepa možnost, da malo upočasnim, a ne zdelo se mi je, da sem še svež in močan. Malo pa že slutim in mu napovem, da sem prehiter in da se verjetno še vidiva. Prehitim ga, napaka (da nisem ostal z njim)!!! Na progi pa postaja toplo, pretoplo ...
Tam okoli 33 km zagledam zajčka z manjšo skupino.
Kakšnih 200 m pred mano zavijajo z okrepčevalnice. Pogled na uro me razsvetli, da mora to biti Klatež in 3:50 za končni rezultat me prešine. En intervalni tek, da jih primem, potem pa jih držim. Napaka !!! Proga je vroča, jaz dem prevroč.
Kmalu vidim, da ne bo šlo. Nič od intervalca, nič od poskusa dviga tempa. Klatež in njegovi se oddaljujejo, ostanem sam na progi, nikogar ne vidim pred seboj. Začutim, da me pričenja zdelovati vročina. Ne morem držati tempa, niha mi od 5:40 do 7:10 (Polar kaže vsakih 5 sekund), odvisno ali sem polit z vodo, namočen z gobico, ali suh. Pogrešam Duleta, kogar koli ob sebi, kogarkoli pred seboj na progi. Pa nikogar, sam z Polarjem, tempom in pulzom.
Gobica na postajah največji prijatelj. In nisem se spomnil, da bi eno vzel in jo sproti polival in bidona ???. Kriza. najraje bi se kar ustavil. kaj mi je treba. Je to tisti znameniti tekaški zid ???. Potem vidim, da so v težavah tudi drugi. In to še v precej hujših.
Prehitevam maratonce, Hodijo, bruhajo, se raztegujajo, stojijo, se naslanjajo. Sam pa še vedno nekako čudežno držim nek tempo, počasen tempo je to; 6:10 na km, a še vedno tečem. Prehitita me le dva, fant z balonom in dekle. Že prvi krog sem ju videl, ko sta zavajala, da sta zajčka. Ona mi izgleda izumučeno, kot da bi jo on preganjal, a tečeta precej hitreje od mene tako, da kmalu izgineta v daljavi. Tole od 33 do 38 km je bila muka. Ne vem, ali je bil vzrok vročina, slaba pripravljenost, ali to, da ima "moj" PST pač 33 km, a na teh kilometrih teka definitivno nisem užival. Še hodečih nisem mogel več spodbujati.
Pri 38 km pa se je zgodil čudež. Ne vem ali sem se odpočil pri "nizkem tempu", ali so končno prijele vse tiste sladkorne kocke, banane, geli in napitki, ali je bilo končno na progi malo sence in je pri maratonu res vse v glavi. Pogled na uro in spoznanje, da gre lahko pod 4 ure so mi dali krila. Hitrost se je dvignila na zame več kot solidnih 5:30, ob pulzu 165.
Držal sem ta tempo do konca, pred ciljem še čudežno pospešil in pritekel sem pod 4 ure bruto in neto, minuto hitreje od napovedi. In bil sem ponosen, ponosen na to, da sem se odločil da pretečem, ponosen, da mi je uspelo, ponosen na čas in najbolj ponosen na to, da sem uspel premagati krizo.
Vsem TF, ki smo se videli, ne bom vas našteval, hvala vam za vse besede, spodbudo, pogovore. Razy je bil na koncu teka nekoliko "obutan", morda zato premalo družaben, pa bo drugič bolje. Minianaliza z Bojanom, Tae-tom, Obivankenobijem in našo TF trojko je uspela, za kaj več pa ni bilo več energije in časa.
Organizacija odlična, edino kakšen oblak bi lahko morda še zrihtali še za 2. krog.
TF- jevci smo pa zakon. Hvala vam za nepozaben dan.

Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.