Zadnje novičke

[bobr]

Fasal en grd črn noht (je mogoče, da so copati preveliki?!), ampak zadovoljstvo ostane nedotaknjeno.

Ali pa premajhni, ali premalo zračni, ali težava z nogavicami...
Čestitke za uspešen tretji polmaraton

[tek_v_snegu]

Samo en manjši geografski popravek Radenci ne spadajo v Prekmurje. Tam se (pol)maratonci nahajajo šele takrat, ko preteèejo most èez Muro.


So pa Radenci v resnici v Pomurju (in na Štajerskem).

Bravo Vlajko...

Zelo koristen napotek.
Je namreè velik greh èe Prlekom reèeš Prekmurec. Da pa še priklopiš del Prlekije Prekmurju ufff...hehehhe

Moralo pa vam je biti vroèe!

Škoda, da se maraton veè ne odvija tudi preko AUT ozemlja oz. preko Avstrijske Radgone.

Želim prijetno regeneracijo,

[zlopi]

Živjo, zlopi!
Sploh ne veš, ampak jaz sem ti v Radencih osebno čestitala ... si lahko prebereš na mojem postu, ki sem ga napisala na ta drugi temi od Radencev

Me veseli da si osrečila s svojimi čestitkami tudi mojega dvojnika.
Se vidimo na kakšni drugi prireditvi

Lp, zlopi

[raziskovalec]

Raziskovalčev drugi maraton.
Malo bolj epski opis, za poduk takšnim maratonskim začetnikom, kot sem sam - kaj ne početi, ali pa da vsaka storjena napaka tudi ni usodna.

Vstajanje prezgodaj. ob 6:45 krenemo Sončka, Maj in moja malenkost iz Ljubljane. Ob 8:45 smo v Radencih. Parkiramo za slaščičarno na igrišču OŠ (menda). Se usedemo v slaščičarno, kofetkamo, jaz čajčkiram, saj še vedno ne pijem kave.

Potem se preoblečemo, malo raztegnem, ogreli se bomo pa do štarta. Vsak na svojo progo, Maj 10, Sončka 21, Razy 42. Na poti ugotovim, da nisem prelepil prsnih bradavic. Ob klubski TF majici in predvideni progi katastrofa, nazaj se mi pa ne da tečt. Na srečo problem razreši Maj z enim tekaškim intervalom, še sreča, da ima štart deset minut za mano (ja lepo je imeti prijatelje).

Na štart prideva kakšne pol minute pred pokom, kar čez ograjo. Plani kako slediti zajcu - Klatežu takoj padejo v vodo, ker ga ni na vidiku. Pok, dobro minuto zatem prehod čez štartno linijo, aha brutto in neto dobra minuta narazen.

S Sončko tečeva skupaj. Plan je tempo pod 5:30 in pod dve uri na 21, morda pod 1:55 na 21 km. Plana se lepo drživa, sem ter tja malo zanihava od 5:10 do 5:45. Tale Polar je res tečen, hkrati pa dober in zvest ter objektiven spremljevalec amaterjev, ki ne znamo prisluhniti svojemu telesu. Pulz se mi počasi dviguje in se umiri na 155.

Okoli 3 km že potreben manjši postanek. Preveč nacejanja pred štartom. mala napakica, a ni prav nobene panike, izpusti se lahko prvo napajalnico, pa je. Odločitev je še tem lažja, ker imam na boku polliterski bidon, pa še gele. S Sončko "šibava" enakomerno, se pogovarjava ogovarjam TF- jevce, jih srečujem, ta hitre ko tečejo nasproti. "Kot bi mignil" sva na 18 km. Sončka se zgraža nad okusom gela, ki je bil zanič, a je kljub temu očitno učinkoval, saj se odloči da pospeši na 5:00 . do 5:10. Očitno gre na svoj PB (kasneje se izkaže, da je šlo pod 1:55), sam ji pa kar sledim, saj se mi je zdelo, da se že ves čas "držim nazaj". Kasneje se izkaže, da morda to ni bilo najbolj modro (sledenje, ne nazaj držanje). Tik pred ciljem srečava Lili in Mazija, ki zaključujeta svoj nastop, sam grem pa v drugi krog.

Pulz se mi dvigne na 163, a se mi zdi čisto OK (v Palmanovi ko sem postavil svoj PB na 21 je bil povprečen pulz 171). Tempo 5.10, počutje odlično, vreme super. Pičimo .... Pa je šlo, pa smo prehitevali. Pulz se dviga tam do 168, a se tolažim, da to ni preveč. Napaka !!!! Jem gele, sladkorne kocke, pijem vodo, napitke. Ne smem dehidrirati.

Dohitim Duleta.
Ne vem točno kje, nekje pri 25 km. Izmenjava nekaj besed. Bila je to lepa možnost, da malo upočasnim, a ne zdelo se mi je, da sem še svež in močan. Malo pa že slutim in mu napovem, da sem prehiter in da se verjetno še vidiva. Prehitim ga, napaka (da nisem ostal z njim)!!! Na progi pa postaja toplo, pretoplo ...

Tam okoli 33 km zagledam zajčka z manjšo skupino.
Kakšnih 200 m pred mano zavijajo z okrepčevalnice. Pogled na uro me razsvetli, da mora to biti Klatež in 3:50 za končni rezultat me prešine. En intervalni tek, da jih primem, potem pa jih držim. Napaka !!! Proga je vroča, jaz dem prevroč.

Kmalu vidim, da ne bo šlo. Nič od intervalca, nič od poskusa dviga tempa. Klatež in njegovi se oddaljujejo, ostanem sam na progi, nikogar ne vidim pred seboj. Začutim, da me pričenja zdelovati vročina. Ne morem držati tempa, niha mi od 5:40 do 7:10 (Polar kaže vsakih 5 sekund), odvisno ali sem polit z vodo, namočen z gobico, ali suh. Pogrešam Duleta, kogar koli ob sebi, kogarkoli pred seboj na progi. Pa nikogar, sam z Polarjem, tempom in pulzom.

Gobica na postajah največji prijatelj. In nisem se spomnil, da bi eno vzel in jo sproti polival in bidona ???. Kriza. najraje bi se kar ustavil. kaj mi je treba. Je to tisti znameniti tekaški zid ???. Potem vidim, da so v težavah tudi drugi. In to še v precej hujših.

Prehitevam maratonce, Hodijo, bruhajo, se raztegujajo, stojijo, se naslanjajo. Sam pa še vedno nekako čudežno držim nek tempo, počasen tempo je to; 6:10 na km, a še vedno tečem. Prehitita me le dva, fant z balonom in dekle. Že prvi krog sem ju videl, ko sta zavajala, da sta zajčka. Ona mi izgleda izumučeno, kot da bi jo on preganjal, a tečeta precej hitreje od mene tako, da kmalu izgineta v daljavi. Tole od 33 do 38 km je bila muka. Ne vem, ali je bil vzrok vročina, slaba pripravljenost, ali to, da ima "moj" PST pač 33 km, a na teh kilometrih teka definitivno nisem užival. Še hodečih nisem mogel več spodbujati.

Pri 38 km pa se je zgodil čudež. Ne vem ali sem se odpočil pri "nizkem tempu", ali so končno prijele vse tiste sladkorne kocke, banane, geli in napitki, ali je bilo končno na progi malo sence in je pri maratonu res vse v glavi. Pogled na uro in spoznanje, da gre lahko pod 4 ure so mi dali krila. Hitrost se je dvignila na zame več kot solidnih 5:30, ob pulzu 165.

Držal sem ta tempo do konca, pred ciljem še čudežno pospešil in pritekel sem pod 4 ure bruto in neto, minuto hitreje od napovedi. In bil sem ponosen, ponosen na to, da sem se odločil da pretečem, ponosen, da mi je uspelo, ponosen na čas in najbolj ponosen na to, da sem uspel premagati krizo.

Vsem TF, ki smo se videli, ne bom vas našteval, hvala vam za vse besede, spodbudo, pogovore. Razy je bil na koncu teka nekoliko "obutan", morda zato premalo družaben, pa bo drugič bolje. Minianaliza z Bojanom, Tae-tom, Obivankenobijem in našo TF trojko je uspela, za kaj več pa ni bilo več energije in časa.

Organizacija odlična, edino kakšen oblak bi lahko morda še zrihtali še za 2. krog.
TF- jevci smo pa zakon. Hvala vam za nepozaben dan.

[shash]

Pismu raziskovalec, tole tvoje gre v kakšen arhiv, da se bom dobro poučil preden se spravim na priprave na maraton. Pa da bom v glavi lažje razumel, kaj se mi lahko zgodi. Sicer do mojega prvega maratone je še daleč. Rad bi ga pretekel, pa še ne vem ali časovno natreniram - recimo en plan je za LM 2008. Drugo, kar sem si rekel pa je, da ko pretečem 21 km pod 1:45 ( sedaj sem iz LM 2006 2.09 spravil do Radencev na 1:55) začnem pripravo na 42 km.

Hm, mogoče kak nasvet kakšnega forumovca ? Lahko na ZS.

LP

[klatez]

Sem obljubil tudi moje poročilo, a ne?

Prvič sem bil "zajec" in moram reči, da je bila izkušnja zelo zanimiva in pozitivna. Najprej sem imel na štartu majhen problem. Morali smo biti med Kenijci, da nas je lahko napovedovalec predstavil. Kakšno minutko pred štartom sem se lahko začel prebijati med maratonce ampak ni mi uspelo priti dovolj nazaj (predstavljajte si, kako je, če se prebijaš iz prvih vrst v ozadje). Nato sem začel teči z tempom množice, po prvem kilometru pa upočasnil na ciljni tempo.

Že na prvem kilometru se mi je pridružila Natalija iz Koroške, s katero sva skupaj pritekla do cilja (by the way - na koncu je bila druga v svoji kategoriji, tako da smo tudi mi prišli na stopničke ). Tako smo imeli tudi svojo "zajkljo". Ko sem šel odtočit, je ona za kakšno minuto prevzela mojo vlogo in zadeva je klapala...

Sicer pa sem skušal teči res enakomerno in mislim, da je to uspelo. Po nasvetu starih zajcev smo sicer prvih 21km pretekli malo hitreje kot sem napovedal (ca. 1:53:30), da smo ustvarili malo zaloge za drugi del. Kar nekaj "polovičkarjev" smo tudi potegnili s sabo v cilj (bilo jih je veliko, najbolj sem si zapomnil Jerneja in Silvano, Janeza, ki sem mu bil dolžen uslugo še od novega leta in Krunota, ki je obljubil, da nas bo čakal v cilju s hladnim pivom ).

Drugi krog je bil seveda dosti bolj zahteven in tudi precej manj nas je bilo. Najprej nas je bila skupinica petih, ki smo tekli dalje v enakomernem tempu. Kar nekaj tekačev smo dohiteli, vendar jih večina ni mogla dalj časa držati našega tempa. Po 37km smo ustrezen tempo lahko držali še samo trije - poleg Natalije še njen kolega iz Koroške (tako dolgo smo tekli skupaj, pa sem pozabil njegovo ime - kaj č'mo - EMŠO). Škoda da Bojan, ki nas je spremljal večino poti, ni mogel več - sicer pa je dejal, da je njegov cilj 4:00 in upam, da mu je uspelo. Na 40. kilometru smo ujeli Jakoba (njegov prvi maraton), ki je nadaljeval z nami. Na 41. kilometru pa še Finca Paavo-ja in ko smo mu uspeli z rokami razložiti, kaj se gremo, je tudi on stisnil zobe in uspel končati maraton z nami. V cilj smo pritekli skoraj točno (ca. 1:49:50). So pa to bruto časi, ker seveda nismo štartali vsi skupaj.

Bili ste fajn družba, forumcev sem na progi srečal veliko in vsakega sem vsaj pozdravil, če mu drugače nisem mogel pomagati...

Nekaj fotografij moje žene pa je tule: http://album.email.si/album/37573 (Razy mislim, da te je ujela kar nekajkrat)

[raziskovalec]

...

Nekaj fotografij moje žene pa je tule: (Razy mislim, da te je ujela kar nekajkrat)

Hvala, super fotke.

[Junc]

Še jaz dodam kaj. Odšel sem v Radence in odšel sem zgodaj. Še sedaj se mi zeha. Lepo in enostavno sem prišel da bi odtekel.
Imel sem pred časom plan, da bo to moj prvi veliki maraton, pa se mi je sesulo in sem zadnje tedno slabo treniral. Tako da nisem vedel merila niti za 21 km. Želja je bila PB na malem, za las je bila zgrešena.
Drugače pa vse idealno, forumcev je bilo ogromno, nekaj sem jih tudi na novo spoznal. Tek se je začel full lepo, sproščeno, tekel sem lahkotno. Malo sem vmes kramljal s forumovci in ostalimi, tako da sem prvih 10 km pretekel kar prehitro (44 min) in potem sem se ustrašil kako naprej. Vedel sem da me bo prej ali slej pobralo, kar se je zgodilo 17 km. Potem sem do 19 mal sopihal kot vlak, nakar me je najprej spodbujal en gospod (hvala če bere to), ki mi je dajal lekcije kako se diha, kako se sprošča roke in kakšne korake naj delam (v teoriji vse jasno, sam k si zmatran pa to ne gre), na koncu pa spet dragons (v ljubljani lani me je motiviral in tu spet - hvala), tako da je šlo spet super do konca.
Drugo leto 42 km.

[marathon95]

... in Krunota, ki je obljubil, da nas bo čakal v cilju s hladnim pivom ). ...

Odmah nisam zel, a poslije te više nisam videl za , ali budemo to već negdje riješili. Ak ne prije u Ljutomeru
Hvala za šlepanje pri kraju

Imam i ja slike na http://marathon95.tekaskiforum.net/thum ... ?album=117

[vanja]

Moji Radenci so bili tokrat precej drugačni od ostalih tekaških prireditev. Odkar sem pretekla svoj prvi maraton, sem se na vseh tekmah podala na najdaljšo razdaljo, ki je bila tisti dan na voljo. Kar samo po sebi seveda ni narobe, nasprotno, osebno zadovoljstvo občutim pri dolgih razdaljah toliko večje. Vendar pa pomeni to, da ne srečaš tistih tekačev, ki so šli na krajšo razdaljo (razen ko tečeš mimo njih), pa tudi večine ostalih ne. Ko prideš v cilj je že vse bolj prazno...
Tokrat je bilo povsem drugače. Tekla sam na najkrajši razdalji (no, ne ravno med veveričkami) in sem bila že po dobre pol ure v cilju in sem imela čas in čast navijati za večino ostalih tekačev, videla sem nove državne prvake in prvakinje, zmagovalce vseh tekov, predvsem pa veliko prijateljev! In sem z veseljem za vse navijala (še posebej vsem v forumovskih majčkah )!!! Pa tudi pokramljala sem lahko z mnogimi! In seveda vsem, na VSEH razdaljah (ne, Tae, ne podcenjujem krajših razdalj, samo mene pač vleče na doooooolge proge). Še to bi rekla, toliko srečnih obrazov ne vidiš pogosto. Ljudje, ki so presrečni, da so pretekli tistih, 5,5 ali 10 ali 21 ali 42km. Morda na krajših razdaljah še bolj! Postanem kar ganjena, ko vidim, koliko neki tekačici pomeni, da je (morda prvič) v življenju pretekla 10km! Res, videla sem ogromno stvari, ki gredo navadno mimo mene (ko se ukvarjam samo s seboj).

Sem pa prav pošteno zavidala tistim na celem maratonu! Moram biti res malo mazohista, da sem pošteno zavistna, ko vidim koga z rdeče obarvano številko, ki s težavo premaguje zadnje metre maratona...

Za konec pa še najvažnejše! Kako je moja mami prvič pretekla 5,5km! Res me je skrbelo bolj, kot pa ko se sama odpravljam na cel maraton. In potem sva pretekli kot nič! Prvih dveh kilometrskih oznak sploh nisva opazili in sva bili pri tretji čisto navdušeni. Vse skupaj je čisto prehitro minilo! Vso pot sva čvekali, pozdravljali ljudi ob progi in se veselili vsega skupaj! Skozi cilj pa sva itak prišprintali! Res, prav ponosna sem na svojo mamo! Ona pa niti ni bila tako ponosna nase, saj ji je bilo kar takoj žal, da ni šla na 10km Aja, ati je prepustil našega psa eni neznani ženski, da je lahko navijal in slikal In jeseni gresta oba na 10km! Upam, da res!

[zlopi]

Nekaj fotografij moje žene pa je tule: http://album.email.si/album/37573 (Razy mislim, da te je ujela kar nekajkrat)

... tudi mene je ujela dvakrat, tebi pa hvala za družbo.

Lp, zlopi

[SimonS]

Do sedaj sem tekel max 14 km v enem. Tako, da me je bilo malo strah, če
bom prestal 21 km.
Prvih 10 km sem štartal počasi vsi me prehitevajo,
a kljub temu nisem pospešil ker so me bolele piščali.
Končno po 10 km mine bolečina pa mi naenkrat pade cuker,
slabost, na naslednjem štantu pojem keks in cuker to nadaljujem
vse do 17 km. Pojem gel in pospešim, da se malo zadiham
na koncu me potegne ciljna extaza in še bolj pospešim na cilju po 1:54
Naslednji dan pa muskelfiber če lahko temu tak rečem, bolj podobno amputaciji.

[marčni zajec]

jaz sem z mojim "bejžanjem" na 21km popolnoma zadovoljen. zadal sem si cilj pod 1:50 in to mi je tudi uspelo. lepa proga, lepo vreme, super organizacija... (še barbika je bil vso pot nasmejan).
zdaj pa lepo po pameti in v ljubljani mogoče na 42km.

[marjan]

Ta vikend smo bili res na več frontah, zato čestitam prav vsem za doživetja in uspehe.

Dobro regenerirajte, ZdravkoC tebi pa posebej čestitam , da se približuješ 3.30, ki je tudi moja želja. Jeseni pa ...

lp
Marjan

[JJ1]

V Radencih je bilo lepo, zadani cilj je uspel, mogoče za kakšno minutko slabše a nič ne de. 3 21 59, novi PB na 42-tki, spoznal Mercury-a, ki je bil prijetno spremstvo v drugem krogu, ko sem se na začetku počutil, kot bi pristal na drugem planetu, nikjer nikogar... Malo prehitro sem očitno začel, zato izgubil osem minut v drugem krogu, a za dobra dva meseca in pol priprav vse potekalo po planu . Na naslednjem maratonu, upam, da čim prej, pa jasno izboljšat doseženo . Lep večer še naprej