Sedaj, ko je preteklo že deset dni, bom pa še svoje vtise zapisal.
Samo potovanje v Švico ni bilo nič presunljivega. Potovali smo preko Italije. Vzdušje v mini avtobusu je bilo odlično. Po prispetju v Biel so se pričela prva presenečenja. Prijavnica v kletnih prostorih oziroma kar v hodniku. Tudi prehrana in spanje v kletnih prostorih, pod okriljem neke civilne zaščite. Tek v Biel-u ima namreč vojaške korenine.
V enem delu skupnih prostorov smo slučajno dobili 15 ležišč skupaj in dva v neposredni bližini. Tistim, ki smo prišli prvič, so pripadali zgornji pogradi, veterani pa so si privoščili ležišča na spodnjem pogradu. Zakaj je to tako, smo se prepričali po teku, ko je bilo treba plazit na in iz zgornjega ležišča, kolena pa niso bila nič kaj pri volji za upogibanje.
Prvi dan je minil, kot bi trenil. Pravzaprav se ne spomnim drugega, kot da smo se sprehodili do startnega prostora in prevzeli številke. S tramvajem se odpeljemo v center Biela na pivo in nazaj. Se mi zdi, da smo še eno pivo popili v bližnjem kafiču hrvaško govorečega osebja. Ležeč na pogradu sem pozno v noč poslušal poprdevanje po sosednjih pogradih in veseljačenje Poljskih tekačev, menda predvsem vojaške skupine.
Naslednjega dne smo navsezgodaj odhiteli na zajtrk, nakar se dan ni nikamor premaknil. Ves dan je deževalo in lilo, na pogradu v dolgočasni kleti pa je čas kar stal. Popoldne se Darko vrne iz mesta in na kratko zrecitira, kar je videl. Sposodim si njegov dežnik in z Mirotom odhitiva pogledat po mestu, do jezera pa na zajl-ban in tako sva uspela pregnati tudi dež. Vrneva se ravno do večerje. Iz dolgočasnega dne, se je preobrnilo na tempo miganje.
Kletni prostori spalnice so se preobrazili v masirnico in garderobo. Eno samo preoblačenje in mazanje. Napetost se je počasi stopnjevala.
Odidemo na start. Delal se je mrak. Nekako smo prečekirali, da bomo v podobnem tempu tekli Drago, Miha, Darko in jaz. Vzdušje na startu je iz minute v minuto bolj veselo. Adrenalin se dviguje vse do ključnega poka startne pištole. Neskončna kolona se prične premikati in vleči po svoji 100 km dolgi poti. Nenehno se oziram in z očmi lovim forumske kolege. Ne želim si ostati sam na tako dolgi poti.
Takoj po startu spoznam, da je Darko en popolnoma drug človek, kot ga dotlej poznam. Veseljači in vzklika med tekom in vzpodbuja množico. Francoski vzklik ARE-ARE je spremenil v »Pozdrav Sloveniji hop-hop-hop OLE-eee«. Tako v trenutku mine nekaj kilometrov. Tempo? … prehiter. Prvi kilometer 5:39, drugi 5:24, tretji še hitreje 5:21, kam to pelje? Šesti kilometer je bil 5:23 in nato trije malo čez šest minut. V tem času Darko in Drago odhitita celo malo naprej, z Mihom pa se trudiva brzdati tempo v okvir 5:50 do 6:00. Na spustu se zaženem za deset metrov naprej in tako nekaj časa tečem v pričakovanju, da me Miha dohiti. Opazim, da sem zraven starosti slovenskega teka, Edija Gregoriča. Ima lahkotno enakomeren tempo in se ga primem. Zelo počasi prehitiva par posameznikov in dohitiva Dragota in Darkota. Kolona dirja naprej. Dvakratni postanek za WC je narekoval, da smo kar nekajkrat tekli drug mimo drugega. V enem trenutku se v skupini znajdeta še Miro in Bojan. Edo vleče naprej in jaz se ga držim. Še kar z lahkoto, sem mislil. Na 23-tem km imam povprečen pulz 150 in v naslednjem km že 153. Ob rahlem vzponu zagledam pulz 159. Končano, si rečem in tako opustim lahkotni tek Edija in nadaljujem po lastnem občutku.
Noč je postala popolnoma temna in brez svetilke ni šlo. Potke so bile mokre in prekrite z lužami. V noči so odzvanjale pritajene kletvice, ko je kdo zabredel v lužo. Situacijo z osvetlitvijo so reševali številni kolesarji, ki so kot sopotniki spremljali tekače. Čas ni nikamor minil. Šele trideset km, petintrideset, šele štirideset … Nenadoma, nekje na štiridesetem kilometru prične deževati. Sprva se kar v redu ulije, nato pa neprenehoma po malem spira sol in vlaži, da ne zaribamo. Tu nekje me dohitita Miro in Bojan. Kakšna dva kilometra smo tekli skupaj, nakar me je prevzela lepota pšeničnega polja in notranja napetost mi ni dala miru, da se ne olajšam. Izza pšeničnega klasja kukam mimo leteče svetilke. Neprekinjena kolona se naposled le prekine in nastane ca 200 metrska praznina. Kar zmrazilo me je ob misli, da bom moral loviti precej oddaljeno kolono. In vžgem jo naprej.
Počutil sem se kar dobro in zadosti močnega. Za prehrano sem vzel na pot sedem gelov in osem enervitovih tabletk. Ena tabletka in en gel na uro, sem računal. V prvih 40 km sem tako tudi storil. Po 45 km sem popil eno edino magnezijevo tabletko, ki sem jo vzel za vsak slučaj. Verjetno sem se prav odločil. Ostale gele sem prinesel v cilj, razen enega, ki sem ga pojedel na osemdesetem kilometru. Vmes sem na postajah pil samo vodo, izjemoma coca-colo in vzel majčken košček suhega kruha, ca 2 x 2 cm, katerega sem komaj pojedel na suho.
Ko sem pritekel na šestdeseti kilometer, sem si oddahnil in rekel »še malo«. Hudo sem se uštel. Ni bilo malo. Vleklo se je že do 62 km, ko sem si rekel, da je to isto kot Zagreb-Čazma. Nikakor ni hotelo biti 75, da sem lahko primerjal s Celje-Logarska. Vleklo se je in potihoma sem bil srečen, da se nisem imel komu potožiti. Lej ga glej in naenkrat spet ugledam stare borce. Bilo je že svetlo. Spet pred menoj Miro in Bojan. Tokrat sem ju zalotil pri hoji po ravnem. Nismo bili dolgo skupaj. Miro je zapustil pajdaša Bojana in odbrzel naprej. Po klancu navzgor se je videla samo še črta za njim. Po par minutah sem ga zgubil izza obzorja in ni se več pojavil do ciljne črte. Ti kilometri niso in niso minili. Bi rekel, da je bil dolgcajt. Vseeno sem užival ob misli, da mi je dolgcajt in me ne pestijo fizični problemi in krize. Tisti mali zlodej se je sicer oglasil in rekel »Daj, zdaj pa že vendar malo hodi«, pa sva se kar hitro zmenila in obveljala je moja. Tako sem končno tudi prispel v cilj. Vedel sem, da mi je uspelo in to me je navdajalo z zadovoljstvom. Čas 10:37:44 ni bil toliko pomemben, čeprav sem ponosen nanj. Tudi če bi prišel par ur kasneje, bi se veselil, da mi je uspelo. Saj 100 km je res spoštovanja vredna mera.
V cilju se nas je počasi nekaj nabralo, saj je bilo kar dolgo za čakat na majčko in diplomo.
Ostalo je bilo le še vprašanje časa, kdaj gremo nazaj v Slovenijo. Šoferja ni bilo pri avtobusu in nisem mogel do bloka za zajtrk. Počasi se stuširam, preoblečem in na pivce v bližnjem lokalčku dalmatinskega porekla. Potem spet nazaj, na masažo, kjer sem maserki dvakrat zaspal na mizi. Seveda se je malo poznalo tudi to, da nismo prejšnji dan in celo noč nič spali.
Po večerji se je zame dan končal. V enem kosu sem prespal do drugega jutra. Nadaljevalo se je pakiranje, zajtrk in odhod. Vse bi bilo popolnoma drugače, če ne bi bila odprava mozaik fantastične druščine, v katero se človek rad vrne.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- smo garali in uspeli. Osebno kljub krèem na 40 km, težavam v gozdu po zaprtosti-
Zdravko, seveda pojdem in užgem naslednje leto mimo tiste hoste
, blokadi nog ob Aare, dosegel (se spomnite številke 1199
- simbolizem
ZIEL s krikom OLEEee v èasu 12 ur 39 minut :
No tu je odgovor
Sreèen, zadovoljen, ponosno nosim perje
- garal in zmagal
Prebudil in razigraval je ljudi ob progi, ki so potem s svojo energijo pospremili tekače v noč resnice 
poznavanje potreb človeškega telesa je dobrodošlo