- 16 Jul 2007, 16:20
#96187
Maša,
aktivnosti so super, posebno tiste, za katere prej ni bilo volje in priložnosti. Ampak nehalo te bo boleti po mojem šele takrat, ko boš oprostila njemu in morda tudi sebi. Pravijo, da je vsaka stvar za kaj dobra. Slaba tolažba. Ampak takšna izkušnja je tudi priložnost za duhovno rast. Res, da je včasih bolje ostati pritlikavec in biti srečen, kot duhovno rasti v bolečini. Na dolgi rok pa ne. Brez teme ni svetlobe in brez bolečine ne more biti sreče. Pustiti bolečini, da se sprosti v pravi dozi in primernem času pa je težko. In v začetku vsekakor preveč boli
Predvsem pa taki prelomni trenutki pomenijo priložnost, da si vzameš čas zase. Da se ukvarjaš s stvarmi, ki si si jih želela, pa ni bilo časa. Da razmisliš o sebi in ugotoviš, kaj in zakaj je šlo narobe in se iz tega kaj naučiš. Bolečino in jezo pretvoriti v kreativnost, najprej pri majhnih stvareh, potem pa večjih. Tek je vsekakor ena prava stvar. Hormoni sreče prekrijejo veliko bolečine, če je prevelika sicer ne gre, a vseeno pomaga.
Je pa res, da smo si ljudje zelo različni in so ti morda moji nasveti čisto neuporabni. V tem primeru sprejmi le podporo.
aktivnosti so super, posebno tiste, za katere prej ni bilo volje in priložnosti. Ampak nehalo te bo boleti po mojem šele takrat, ko boš oprostila njemu in morda tudi sebi. Pravijo, da je vsaka stvar za kaj dobra. Slaba tolažba. Ampak takšna izkušnja je tudi priložnost za duhovno rast. Res, da je včasih bolje ostati pritlikavec in biti srečen, kot duhovno rasti v bolečini. Na dolgi rok pa ne. Brez teme ni svetlobe in brez bolečine ne more biti sreče. Pustiti bolečini, da se sprosti v pravi dozi in primernem času pa je težko. In v začetku vsekakor preveč boli
Predvsem pa taki prelomni trenutki pomenijo priložnost, da si vzameš čas zase. Da se ukvarjaš s stvarmi, ki si si jih želela, pa ni bilo časa. Da razmisliš o sebi in ugotoviš, kaj in zakaj je šlo narobe in se iz tega kaj naučiš. Bolečino in jezo pretvoriti v kreativnost, najprej pri majhnih stvareh, potem pa večjih. Tek je vsekakor ena prava stvar. Hormoni sreče prekrijejo veliko bolečine, če je prevelika sicer ne gre, a vseeno pomaga.
Je pa res, da smo si ljudje zelo različni in so ti morda moji nasveti čisto neuporabni. V tem primeru sprejmi le podporo.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.