Evo preživel sem svojo prvo dirko v letošnji sezoni. Tako sva tudi planirala z Jernejem - da se nekje v Avgustu preskusim na hitri krajši tekmi.
Zagorje sem namerno izbral zaradi čudovite trase in neporavnanih računov z lanskega leta
. Edino kar mi je šlo v nos je bila previsoka temperatura
.
Na štratu je reka tekačev kar odplavala mimo mene kot da se vsem mudi do cilja. Res je da prvi kilometer pade za 30 metrov višinske a to ni razlog za divjanje. Lani sem brezglavo divjal in zato tudi pregorel. Tokrat sem lepo umiril začetni tempo na okoli 4:00 vse do prve postojanke. Malo razhodim, se nalijem in polijem in potem naprej še bolj umirjeno. Do tukaj je bila povprečna izmerjena dolžina koraka okoli 150cm. Naslednje kilometre sem se dolgočasil brez skupine pred mano ali za mano. Tukaj se me je lotevala manjša kriza bolj psihološke narave v stilu "kaj mi spet to treba", "a ne bi malo hodil in se spočil" in podobne fore. Dolžina koraka se je skrajšala tudi do 10cm, tempo je narasel čez 4:10. Zanimivo je da sem frekvenco koraka obdržal čez celo tekmo enako, okoli 85 udarcev na minuto.
Šele ob drugi postojanki je postalo zanimivo. Vedel sem da je ostalo okoli 3km do konca in valjda bom zdržal kot se zagre. Korak sem podaljšal in s tem izboljšal tempo na cca 4:10. Začel sem počasi dohajat manjše skupine pred sabo in jih tudi prehitevat. Predzadnji in zadnji kilometer sem še bolj pospešil tako da je proti koncu šlo že blizu 4:00. Očitno so še rezerve
Potem še ciljna ravnina in ura pokaže 44:22. Povprečen tempo 4:14. Bolje kot lani in bolje kot sem pričakoval. Še to je zelo pomembno - šlo je brez poškodb ali bolečin.
Poleg nedavnega
testiranja v PRŠC je zdaj še ena dobra motivacija da grem v pravo smer. Nekaj težav je bilo na poti in sigurno še bodo. Trenutno se noge držijo brez poškodb in ko bi vsaj tako ostalo
Zdej pa kot finale priprav za berlin me čaka en del trans slovenije. In potem še nekaj malo teka pa skok v nemčijo po medaljo. Spominsko seveda
.