- 02 Mar 2013, 18:27
#300306
Hvala Zvone,
Hoja se je priključila kar ne začetku.
Začela sva nekaj po 11. uri na Tezenski železniški postaji.
Mimo nekdanjega TAMa in dijaških domov nekdanje srednje strojne pa na Ptujsko in v Miklavž, Dobrovce, Dravski Dvor, Marjeta na Dravskem polju, Kdidričevo, Ptujska gora, Majšperk in potem zadnja cestna etapa, ki se vleče po dolini do Stoperc. Veselje je bilo, ko se je prikazala osvetljena Stoperška cerkev. Tempo je gnala Hoja in je nisem vedno dohajal ampak mi je uspelo slediti njenemu tempu. Zato sva prišla zelo hitro. Če bi bil sam bi se verjetno kotal celo noč do Stoperc. Tako pa je Hoja vodila tempo energično. Hodila sva le pred Ptujsko goro.
In nekaj malega za Ptujsko goro do spusta v Majšperk. Redno sva pila jedla tako, da je potekalo dokaj disciplinirano in se niso zgubljale moči za dnevni del.
Na Donačko goro sva krenila peš ne v teku. Najprej po dolini po asfaltu potem pa pri studencu na desno ne na levo proti Žetalam. Veliko je bilo vode. Potokom sva se stežka izogibala. Sneg je bil drseč in dereze v nahrbrtniku bi verjetno imele lepo priložnost.
Pred zaprtim Rudijevem domom sva pustila nahrbtnik. Jaz dal gor dereze , Hoja pa je vztrajala na Salomon profilu in palicah.
Sneg na vrh je bil trd, ponekod leden in poti, ki so jih ubirali pohodniki so bile napeljane po strminah. Namreč po svežem snegu je verjetno prijetno ubirati po strmini. ampak sedaj po drsečem trdem snegu pa so te gazi bile zahrbtne. če nisi imel priročnih derez.
Na vrhu Donačke sva ujela zoro. Se fotkala in navzdol po neprijeten drsečem strmem terenu. No meni se je smejalo, ker sem imel trd prijem s priročnimi derezami. Hoja pa se je morala kar potruditi.
Ko sva prišla nazaj na Rudijev dom sva se poslovila. Hoja se je vrnila družinskim obveznostim jaz pa počakal gazdarco Rudijevega doma.
Naročil segedin in pivo ter dal sušit na peč oblačila in še sebe pogrel in malo podremal.
Ob 8h sem krenil dalje.
Sedaj se je pa začela pot, ki je bila malo shojena v glavnem ne.
Kot je opisal Bruny ena gaz, ki je nastala še v svežem pršiču je vodil nekaj časa. In sicer do prečkanja ceste Rogatec Majšperk.
Potem pa je bil sneg. Sicer na tej etapi se je začelo južno ( to je do tiste cerkve in tiste zelene hiše ki ima tablo Izletniška kmetija Ložno ). Do sem se je hodilo po prisojnem grebenu in je bilo znosno, južno, tanka snežna podlaga, tu in tam si stopil v kakšen zamet. Tukaj sem namočil noge.
Potem je bilo nekaj debele snežne odeje južno ( vmese je sicer še asfalt in kar krepko ga je pa si lahko malo tekel ).
Ampak v vmesnih točkah nekaj južne snežne oddeje.
Zadeva se je zakomplicirala v tistih smrekovih gozdovih za lovskim domom Rogaška Slatina ter do ceste, ki gre do Makol. Ta del trase je bil globok sneg. V začetku sem mislil, kako bom napisal na TF kakšno srečo sem imel s snegom. Ampak tukaj sem moral gaziti po trdem snegu. Lisici s katero sem se srečal sem ji zavidal kako je ostajala na površju snežne površine med njenim plesnim korakom po gozdu. Nekaj čas sva se gledala potem pa izginila. Potem sem prišel na traktorske kolesnice in po gozdni avtovcesti, ki gre do Makol sem v nasprotni smeri si kar spočil. Tudi tega lusnega je bilo gotovo pa spet sneg..In sicer tam kjer se po suhem tece po levem robu gozda in na svoji levi vidis dolino in Rogaško desno pa je gozd. Tam je bilo treba pošteno gaziti.
Ko sem prišel ven na cesti asfalt kmetija , lovski dom, ...pa spet malo spluženega...
Potem, ko sem prišel še na zadnje križišče sem celo sfalil hehe. Šel sem na levo namesto na desno ( splužene poti so me vabile ) in se znašeč na sosdednjem grebenu ne pa pod Bočem na cesti ki gre do sedla nad planinskim domov. Ta del poti sem imel krasno sonce...
Pot na vrh jebila enostavna s palicami. Nisem rabil derez. Vsekakor pa naredijo življenje lepše in suverenejše. Ampak je šlo...Potem pa spust
Pot na vrh jebila enostavna s palicami. Nisem rabil derez. nazaj in v planinski dom na malico in radler ter malo dremanja pri mizi. V Poljčane sem šel čez enostvnejšo Babo.
Potem sem se zleknil na žel. psotajo na klop. Popoldansko sonce je namreč direktno žgalo na klop. In za celo uro zaspal do vlaka za Maribor. Takrat sem dojel kako krasen dan sem imel.
Hvala Hoji, da se je odločila za trening z menoj poleg vseh izzivov ta weekend in hvala njeni družini, da so jo posodili.
Če ne bi skupaj štartala bi verjetno kasneje končal traso v mrzlem.